Chicago, leto 1886: delavci 1. maja začnejo z manifestacijami in podpornimi stavkami z zahtevo po skrajšanju delovnika na 8 ur. Zbere se okrog 80.000 ljudi, policija se odzove z nasiljem. 4. maja je najmanj enajst delavcev ubitih, štiri kasneje oblasti obesijo z obsodbo napeljevanja k umoru in izgredništvu.
Na prehodu v 20. stoletje fizični delavci še vedno delajo med 10 in 14 ur dnevno, 6 dni v tednu. Brez možnosti do soupravljanja in soodločanja o čemerkoli, za kar krvavo žulijo roke in rame, lomijo hrbte, zbolevajo in umirajo.
Danes obstoječe delavske pravice izgledajo samoumevne, a to je laž, delodajalec bi sam od sebe delavcem namenil čim manj, najraje nič!
V začetku za sploh plačano delo, potem pa še za pravico do dopusta in plačan dopust, dodatno plačane nadure, nočne in praznične ure, plačano prehrano in prevoz na delo, za dodatke na težke pogoje dela in izmensko delo, za pravico do varnih in zdravih delovnih pogojev, za regres za letni dopust, božičnico in 13., ponekod tudi 14. plačo so zaslužni organizirani delavci, ki so se zavedali in se zavedamo, da le solidarnostno povezani lahko tvorimo dovolj močno silo proti požrešnim in zasužnjevalskim kapitalistom!
Delavskega boja nikakor ni konec, nasprotno, še bolj živ je. Narašča zavedanje, da so izborjene pravice stalno pod vprašajem, ko delavci stopimo na žulj oligarhiji, ki si je razdelila uspešna slovenska podjetja. Seveda ne z namenom kar najboljšega upravljanja in skrbi za delavce, ampak kot plen, ki ga želi razčetveriti in zmanipulirano prodati ne nujno najboljšim ponudnikom. Ta kvazi elita se ob tem gladko požvižga na dejstvo, da so to (bila) naša skupna, družbena podjetja, za katera smo se delavci odrekli plačam, nagradam, dopustu in prepogosto tudi zdravju, da smo jih postavili na noge.
Korporativizem je lepa beseda, s katero “menedžerji” vse močneje lomastijo skozi podjetja in izvršujejo ukaze tistih, ki so jih namestili v udobne fotelje. Ukazi ne vsebujejo poglavij o sodelovanju s sindikati, temveč so osredotočeni na njihovo izčrpavanje, v zadnji fazi pa uničenje. Delavec odgovarja, ko iz podjetja izginejo milijoni, ko zmanjka denarja zaradi napačnih poslovnih potez, ali ker ga mora ostati več za “prijatelje”. Ko pa pride trenutek delitve skupne pogače, pridejo na plano izgovori: padec produktivnosti, kriza, SDH, konkurenca. Besede, ki izginejo iz slovarja, ko “elita” odpira šampanjce.
Vsak dan smo se zato vse delavke in delavci dolžni zavedati, da je potrebno vedno znova braniti, uveljavljati in nadgrajevati pravico do soodločanja v podjetju. Tisto pravico do soodločanja, ki jo pajdaški kapitalizem na vse načine želi iztrgati iz rok delavcev, z najbolj klasičnimi oblikami “čistk”: obtožba, odpoved, grožnje, delitev delavcev in trepljanje po ramenih poslušnih eksekutorjev. In če ni sile, ki bi se bila sposobna upreti zlonameram menedžerskih tolp, prepletenih s pravniškimi prevaranti, se to lahko tudi uresniči. Le složni in v velikem številu lahko obranimo in izboljšamo delavske pravice, te niso podarjene, ampak vedno znova izborjene!
PRIDRUŽI SE SINDIKATU, TO JE NAJBOLJŠA GARANCIJA ZA ZAŠČITO IN IZBOLJŠANJE PRAVIC IZ DELA! TUDI TVOJIH!