Za naš, delavski praznik – intervju za Dnevnikov objektiv z luškim sindikalnim prvoborcem in članom Sindikat Žerjavistov Pomorskih Dejavnosti Luke KoperBoris Bradach.

Eden najstarejših in najbolj izkušenih sindikalistov v Luka Koper Boris Bradač: “Praznuješ pač tam, kjer si, tako kot se boriš tam, kjer si”, je povedal tik pred prvim majem. Njegova delavska biografija je brezhibna. Prvi maj je njegov praznik.

“Začel sem kot vzdrževalec tirov v Luki. Potem sem naredil izpite za vse stroje. Za težko mehanizacijo s težkimi in lahkimi viličarji. Za zelo majhne stroje, s katerimi greš v vagon. Potem za kopače, velike, srednje in majhne nakladalce. Potem za tri vrste žerjavov, razen za kontejnerske. Potem sem šel na železnico in naredil izpite za štiri lokomotive. Delal sem vse. Ko ni bilo drugega dela, pa sem tudi premetaval vreče. Do delovodje sem delal vsa dela, naprej pa ne. Ves čas sem bil v sindikatu. Ker drugače nismo prišli nikamor, smo na koncu naredili neodvisen sindikat, ki politiki ne pusti blizu. Bilo smo v International Transport Federation, zdaj smo del neodvisne mednarodne organizacije, v kateri so Angleži, Španci, Danci, Portugalci in drugi.

“O sindikalizmu ima zelo preproste ideje. Brez sindikatov te kapitalisti živega pojejo. Delavec v luki je kategorija, ki se zdi stvar preteklosti. Vendar ima vedno več modernega dela.

“V luki se veliko dela”, je rekel Bradač. “Tukaj se gara. Ni hec prestaviti dvajset milijonov ton. Tega ne narediš z besedami in tipkovnico. Vsak kontejner je treba premakniti štirikrat. 900.000 kontejnerjev pomeni 3.600.000 manipulacij noč in dan od prvega januarja do 31. decembra. Premetava pa se tudi na tisoče vreč. Vsi smo v mreži in delamo vse. Države in vojske zmagujejo, če so boljše organizirane. Isto je z delavci. Kapitalist ti ne da niti tople vode, če si je ne izboriš. Vse pravice, ki jih imamo danes, so bile izborjene, nobena ni bila podarjena. Če jih hočemo obdržati, se je zanje treba dnevno boriti. Treba je tudi kakšno dobiti nazaj. To mora biti jasno vse leto, prvi maj je zgolj priložnost, da smo skupaj.

“Bradač pravi, da so sindikati imeli nekaj uspehov. Zamenjali so dve ali tri uprave, spravili na sodišče in včasih na vodilna mesta postavili bolj normalne ljudi.

“Zaradi tega nas pogosto obtožujejo, da hočemo upravljati s podjetjem, potem pa, da bo propadlo. Ampak mi ne želimo upravljati s podjetjem. Želimo pa pri tem sodelovati kot partner v podjetju. Ker partnerji vsekakor smo. Naš vložek v podjetje temelji na štiridesetletnem projektu. Nam je najbolj v interesu, da podjetje dobro posluje. Projekt katerekoli uprave je štirileten. Vedo, da kaj dosti več časa ne bodo tukaj. Pride nova oblast in z njo nova uprava. Mi pa ostanemo, naš projekt je tukaj delati štirideset let. Na podjetje smo življenjsko vezani. Upravnik gre lahko naprej za ministra, mi ostajamo. Bolj ko so delavci vpleteni, večji interes je za uspešnost podjetja. Podjetja propadejo zaradi pokvarjenih in nesposobnih menedžerjev, ne pa zaradi pohlepa delavcev.

“Dolga leta prepirov, pogajanj in resnih bojev so ga pustila optimističnega in misli, da stvari lahko gredo na boljše. Kapitalu je jasno, da brez delavca ne bo kapitala. Če ne poskrbiš za delavca, bo manj tudi kapitala.”Dolgo časa je veljalo, da delavci ne smejo imeti ničesar. Za delavca se spodobi, da je reven. Kapital je bil tukaj, podjetje je imelo denar, vendar se ni pretvoril v plače. V nekem trenutku je bilo zatiranja dovolj in potem nismo odnehali. Razumem, da tako ravnajo, če ni denarja. Takrat so ljudje pripravljeni delati za manj, da ohranijo delovna mesta. Če pa denar je, je treba zahtevati svoj delež. Praznik dela je monumentalen, življenjski praznik, ki se tiče prav vsakega od nas. Celo življenje namreč prodajamo svoje delo nekomu drugemu. Delavci se ne bi smeli zapirati v ožji krog, kot da je to navaden konec tedna, ampak bi morali javno pokazati svojo moč z javnimi shodi, ki bi morali biti čim številnejši. S tem bi eliti, torej manjšini, pokazali, da smo del kapitala in da tudi njihovega kapitala brez nas ne bi bilo.”