Mineva 140 let od uporov v Chicagu, ko je več kot 80.000 delavcev protestiralo proti izkoriščanju in zahtevalo 8-urni delovnik. 11 jih je umrlo v spopadih s policijo, štiri so oblasti obsodile na smrt z obešanjem. Kres kot simbol sloge in upora ter rdeč nagelj kot simbol krvi nas na to vsako leto spominjata in opominjata, da brez organiziranja in upora ni delavskih pravic!
Od takrat si je delavstvo izborilo veliko, mnogokrat z žrtvovanjem življenj. Dostojno plačano delo, plačan dopust in regres, plačana bolniška odsotnost in starševski dopust, plačana prehrana in potni stroški, različni dodatki na delovni čas in na pogoje dela ter poslovna uspešnost so danes samoumevne kategorije, ki pa jih ne bi bilo brez pogumnih in solidarnih delavcev, združenih v skupnost kot edino dovolj močno organizacijo za upor proti kapitalističnemu pohlepu.
Naj bo jasno: delavci smo v podjetjih partnerji, brez nas ni dobičkov. Če komu, je ravno delavcem v interesu, da podjetje dobro deluje, saj smo nanj življenjsko vezani za nedoločen čas, uprave in politika pa zgolj za mandat. Podjetja ne propadajo zaradi slabih delavcev, ampak zaradi nesposobnih in pohlepnih menedžerjev.
Delavske pravice so ves čas na preizkušnji, in danes ni nič drugače. Iz vrst poslancev slišimo arogantno izjavo, da kdor ima dobro plačo in delovne pogoje, ne potrebuje sindikata. Gre za izjemno nevaren poskus ločevanja delavcev na “srečneže z dobrimi pogoji” in “tiste na minimalni plači”.
Tako govori politika, ki ali ne pozna ali ignorira zgodovino delavskega boja z namenom ponižanja sindikatov, a vedno z jasnim s ciljem vnosa razdora med delavce. Kajti med seboj skregane delavce je zelo lahko obvladati in jih izkoriščati. Taka izjava je neposredni napad na delavstvo.
Zato moramo biti ves čas budni in ne dopustiti, da nas politične “elite” zastrupijo z nepotrebnostjo združevanja.
Ohranjati in graditi moramo solidarnost in enotnost kot temeljne delavske vrednote. Včlanitev v sindikat ni le vprašanje lastnega, sicer legitimnega interesa, temveč tudi dolžnost do naših staršev, nonotov in starejših generacij, ki so umirale za delavske pravice, in dolžnost do naših otrok in prihodnjih generacij.
Izvršni odbor SŽPD
