Koprsko pristanišče se je zaradi dolgoletnih zdrah in političnih igric znašlo pred veliko prostorsko stisko. Kljub temu, da državni prostorski načrt na papirju zagotavlja prostorski razvoj pristanišča, se v praksi dogaja, da je tega vsak dan manj. Zadeve so prišle tako daleč, da se bo Luka Koper morda morala kmalu odločati, ali bo še sploh sposobna sprejemati nove tovore, če ne bo vsaj kančka razumevanja s strani odločevalcev. Slab scenarij bi lahko povzročil katastrofalne posledice, saj izguba tovora pomeni izgubo delovnih mest, ne samo v Luki Koper, temveč v celotni logistični verigi in spremljajočih dejavnostih širom države.
Od vlade v odhajanju smo slišali veliko besed. Zataknilo se je pri dejanjih. Ne samo pri projektu 2. tira, kjer se gradnja ni začela in še vedno ni nedvoumnega odgovora predstavnikov ljudstva, da se bomo odrekli nepotrebnemu „paktu s hudičem“ oz. sporazumu z Madžari. Zataknilo se je tudi pri pridobivanju parcel za širitev koncesijskega območja pristanišča, ki so življenjsko pomembne za obstoj Luke Koper in za zagotavljanje obstoječih in novih delovnih mest.
Ne vemo, ali so odhajajoči predsednik vlade, minister za infrastrukturo in njegov sekretar zemljišča znotraj državnega prostorskega načrta resnično želeli nameniti Luki Koper, ali so jih „rezervirali“ za Madžare ali druge prijatelje. Vsekakor od bodoče ministrice za infrastrukturo Alenke Bratušek pričakujemo, da se bo takoj po nastopu mandata seznanila z neslavno dediščino na ministrstvu in bo čim prej prekinila kravje kupčije, ki so se jih s pomočjo uprave Luke Koper in lokalnih veljakov lotili njeni predhodniki ter bo sprožila vse potrebne postopke, da država po dolgih letih obotavljanja pridobi zemljišča, poznana kot kasete 5A, 6A in 7A in zanje ustrezno razširi koncesijsko območje.
Prepričani smo, da bo država pri pridobivanju zadnjih dveh območij naletela na posluh Občine Ankaran, ki je lastnica parcel in se z gotovostjo zaveda pomena razvoja pristanišča na območjih, ki niso prostorsko in okoljsko sporna.
V vednost: mediji
