Ko je Luka šla po poti izčrpavanja in prodaje smo se delavci uprli. Odstavili smo škodujočo upravo, katera je danes za nekaj grehov že obsojena, za nekaj pa verjetno še bo. V naslednjih fazah smo zahtevali transparentnost poslovanja in prenehanje outsourcinga, oz. ustavitev prekarizacije delavcev v Luki. Sicer smo zato mogli iti v skrajnost in stavkati, a od takrat naprej Luka zaposluje 30 – 50 ljudi na leto, ob tem pa, nasprotno neoliberalnim teorijam, povečuje učinkovitost, oz. produktivnost in tudi dobiček. Ob tako ugodnih rezultatih so v pristanišču pravkar porasle tudi plače.

(Pri tem smo uspeli dogovoriti enako povečanje za vse zaposlene, kar je najbolj popravilo položaj delavcev z najnižjimi plačami. Tako smo v neki meri zmanjšali socialni jez znotraj strukture zaposlenih, saj klasični dvigi plač že leta povečujejo razlike.) tega ne rabim govoriti

Se pravi, imamo enotno podjetje sodelujočega menedžmenta in delavstva z vedno večjim dobičkom, zaposlujemo in se razvijamo. In nismo se prodali, da bi dosegli take rezultate.

Država nam tega ne prizna, blokira nas in poskuša razvrednotiti, potem pa tudi prodati. To počne z zaviranjem začetka gradnje 2. tira, kjer se nikakor noče prijaviti na razpis za EU sredstva, potem pa nam vsiljuje znane krutokapitalistične variante kot so strateški partner, pristaniška uprava in prodaja po kosih oz. terminalih ali združevanje v holding (saj smo že v holdingu z imenom SDH), kjer pa zaposleni zelo težko sodelujejo pri upravljanju in nadziranju podjetij. A vseeno ne kaže, da nas bo uspela uničiti. Spomnimo se kako nas je ena od preteklih vlad uvrstila na seznam za prodajo in potem, že po enem tednu poslušanja naših argumentacij in groženj, Luko Koper izločila iz seznama. Tudi te dni problematika razvoja pristanišča in gradnje 2. tira, raje bi rekel celotne slovenske prometne infrastrukture pravkar močno združuje prebivalce na primorskem, v širši regiji, upamo pa tudi v celotni Sloveniji. Zahtevamo gradnjo pod nujno. V negotovi prihodnosti tega sveta, trženje prometnih koridorjev skozi našo državo, kot redko kaj drugega, zagotavlja prihodke in službe, polnjenje državne blagajne i vzdrževanje socialnih standardov.

Upamo, da je primer delavskega gibanja v Luki Koper dokaz, da še obstaja lepša prihodnost. Sicer je jasno, da je v dobrem podjetju lažje dobiti in tudi dvigniti plačo, a enak način boja smatramo, da je še bolj nujen v podjetjih, kjer so tržne razmere težje. Ob močnem delavskem boju direktor težko izčrpa in uniči podjetje.

Ob močnem boju prebivalcev in delavcev politika ne bo razprodala državno premoženje in uničila državo in narod.

V solidarnosti sestre in bratje, do zmage!