OKROGLA MIZA O DRUGEM TIRU

Sindikat delavcev dejavnosti energetike Slovenije, Sindikati slovenskih železnic in Sindikat Žerjavistov Pomorskih Dejavnosti Luke Koper, povezani v “Zavezništvo sindikatov energetske, železniške, pristaniške in cestne dejavnosti Slovenije”, smo včeraj (torek, 8. 5. 2018) v Cankarjevem domu v Ljubljani za mizo posedli predstavnike političnih strank, da nam obelodanijo svoja stališča o pomembnih temah. Volitve so pred vrati, na naša, za državo vitalno pomembna podjetja in z njimi povezane sektorje, politika hočeš-nočeš zelo vpliva.
Niso prišli vsi iz parlamenta: Stranka SMC je požrla obljubo, da se bosta pojavila Jure Leben in Klemen Potisek, NSi in Stranka Alenke Bratušek sta se izgleda ustrašili. Bila pa je prisotna favoritka za vstop v parlament Stranka LMŠ (Brane Golubović ), barve Vlada Republike Slovenije so zastopali Socialni demokrati (SD) (Matjaž Han) in DeSUS – Demokratična stranka upokojencev Slovenije (Uroš Prikl), jasno opozicijo pa Levica (Matej Tašner Vatovec) in SDS – Slovenska demokratska stranka (Ljubo Žnidar).

Kar so povedali, je zdaj črno na belem, kmalu bo priložnost, da jih povlečemo za rokav in jih povprašamo o tem in še o marsičem, za kar včeraj ni bilo časa. 😎

Stališča predstavnikov parlamentarnih strank o nujnosti čimprejšnje izgradnje drugega tira med Divačo in Koprom po predlagani trasi so enotna, saj se pospešeno gradi sodobna železniška povezava preko Avstrije in Italije do severnojadranskih italijanskih pristanišč. Ravnotako obstaja strinjanje o spornosti podjetja 2TDK, saj se je kot neresnična izkazala trditev SMC-ja, da naj bi bila njegova ustanovitev potrebna za pridobitev evropskih sredstev.
SD, DeSUS in SDS menijo, da bi projekt lahko vodile Slovenske železnice ali Direkcija za infrastrukturo, imajo pa ločena stališča do zakona: medtem ko ga vladni stranki podpirata, čeprav se zavzemata za njegovo revizijo, SDS zakonu nasprotuje kot tudi Levica. Obe stranki tudi zastopata stališče o nujnosti nove dvotirne proge.
Levica bo ob morebitni potrditvi zakona vložila predlog njegove novele, saj problematizira predvsem vstop tujega kapitala, ki bi za majhen vložek v znesku 200 mio eur pridobil 49 % lastništva v 2TDK kot koncesionar infrastrukure, kar je lahko podlaga za privatizacijo in ukinitev enotne pristaniške uprave oziroma razkosanje pristanišča. Kot nedopustno Levica obravnava tudi dejstvo, da bo predstavnike civilnega nadzora nad projektom imenovalo resorno ministrstvo, ne pa državni zbor.
Za drugačen model financiranja je tudi SD, ki bi tuj kapital nadomestil z evropskimi ali proračunskimi sredstvi.
SDS pa zakonu nasprotuje, saj bi tako voden projekt pomenil negospodaren in neracionalen pristop k vodenju investicije, nesprejemljivo je, da bi to bil edini odsek slovenskih železnic s koncesionarjem, kot zelo sporno pa navaja tudi ocenjeno vrednost investicije, ki se je iz 1,7 milijarde znižala pod milijardo. Bi pa SDS pridobil še več tujih držav, ki bi sofinancirale projekt.
LMŠ se do referenduma ni opredelila, ker naj bi to bilo v domeni trenutnih parlamentarnih strank, meni pa, da je zakon nepotreben.
Zakon tudi predvideva posebne dajatve za Luko Koper, Slovenske železnice in Petrol za obdobje 45 let, pri čemer bo znesek le-teh že pri Luki Koper presegel morebitni tuji vložek. SD se strinja, da bi ta podjetja v zameno lahko pridobila del lastništva nad infrastrukturo. Za financiranje projekta v LMŠ predlagajo proračunska sredstva in izdajo infrastrukturnih obveznic, ki bi jih lahko kupovala podjetja. Levica dajatvam ne nasprotuje, če so ustrezno ovrednotene, obveznice pa ne smejo biti podlaga za namerno nižanje dobičkov podjetij.

Država razpolaga z 12 milijardami kapitalskih naložb. Med njimi so Slovenske železnice kot nacionalni operater železniškega potniškega in tovornega prometa in upravljavec javne železniške infrastrukture, ki so v zadnjih letih zelo uspešno prebrodile zahtevno obdobje finančne, poslovne in kadrovske sanacije podjetja in ki redno ustvarjajo dobiček. Luka Koper pa je motor slovenske logistike in že več zaporednih let ustvarja dobičke, pri čemer politično motivirane kadrovske rošade v njenem nadzornem svetu in upravi ovirajo razvoj pristanišča.
O trenutni strategiji upravljanja podjetij v državni lasti stranke nimajo enotnega mnenja, raznolika so tudi stališča o SDH-ju.
Levica bi strategijo ukinila, v organe SDH-ja pa vključila predstavnike zaposlenih iz podjetij v državni lasti. SDH je po mnenju Levice trenutno platforma za prodajo državnega premoženja in se ne posveča višanju standarda zaposlenih v podjetjih, niti ne zasleduje novodobnih okoljskih standardov. Prodaje 49 % deleža podjetja Tovorni promet v stranki ne razumejo kot vstop strateškega partnerja, saj praksa dokazuje, da so zasebniki velikokrat slabši gospodarji od države. 
LMŠ zagovarja udeležbo delavcev pri dobičkih in striktno omejevanje prekarnosti, bi pa morala preko SDH-ja vlada imeti bistveno večji vpliv na upravljanje državnih podjetij. Strinja se z lastništvom države v strateških podjetjih, bi pa povečala odgovornost nadzornikov in uprav.
SDS opozarja na ločitev med dejavnostjo in infrastrukturo: slednja mora vsekakor ostati v državni lasti, za lastništvo dejavnosti pa so odločujoče razmere na trgu, zato ne vidi težave pri vstopu tujega strateškega partnerja v Tovorni promet ob tem, da odvisne družbe Slovenskih železnic ostanejo v (večinski) državni lasti.
DeSUS zavrača izkoriščanje delavcev. Je naklonjen strategiji, ki klasificira naložbe glede na njihovo pomembnost za državo, se pa lahko podjetja klasificira drugače kot do sedaj. Zagovarja premišljeno privatizacijo, država naj primarno proda majhne deleže, večje pa ohrani, saj so podlaga za Zakon o demografskem skladu, ki bi tudi razbremenil državni proračun. Nadzorniki v podjetjih bi morali biti strokovnjaki in zavezani h kazenski odgovornosti.
Tudi SD zagovarja strategijo. Luka Koper, energetika in Slovenske železnice morajo ostati strateške naložbe, v (večinski) državni lasti pa morajo ostati tudi odvisne družbe Slovenskih železnic kot je tudi Tovorni promet. Kandidate za nadzorne svete v podjetjih bi morale imenovati stranke, tako bi se točno vedelo kdo je za katerega odgovoren.

Slovenska energetika ustvarja 14 % slovenskega BDP-ja z le 2 % vseh zaposlenih v državi, dodana vrednost na zaposlenega v slovenski energetiki pa znaša preko 100.00 EUR. Tudi o gradnji hidroelektrarn na srednji Savi in drugem bloku nuklearke so stranke podale različna stališča.
SD zagovarja NEK2 in izgradnjo HE, se pa zavzema za osveščanje prebivalstva o bolj smotrni porabi energije in posledičnem zmanjšanju emisij.
Tudi SDS zagovarja dodatne HE, NEK2 pa obravnava kot pravo izbiro, saj alternativni viri ne bi zadostovali potrebam po energiji. Poleg tega skladiščenje jedrskih odpadkov ob napredni tehnologiji in ustreznem nadzoru ni problem.
DeSUS se strinja s predhodnikoma, vendar zagovarja policentričen razvoj energetike in ne pristaja na siromašenje Dravskih elektrarn. 
LMŠ je naklonjena HE na srednji Savi, o NEK2 pa se ne bi še odločala oziroma podpira referendum o tej temi. Trenuno bi dala prednost alternativnim virom. 
Levica izpostavi, da od leta 2012 ni bilo nobene večje investicije v obnovljive vire. Zagovarja investicije v male HE, vetrne elektrarne in fotovoltaiko. Ne izključuje sicer gradnje NEK2, vendar opozarja o vedno slabši kakovosti urana, o premajhnih sredstvih za skladiščenje odpadkov in razgradnjo NEK1 in predvsem o vrednosti naložbe, ki je ocenjena na 3 milijarde, izkušnje iz tujine pa kažejo, da se končna cena tovrstnih naložb tudi potroji. Podpira referendum o NEK2.


(c)2012-2018 Sindikat žerjavistov pomorskih dejavnosti Old Paper by ThunderThemes.net