Delavci opozarjamo: KOT KAŽE, SE LUKA KOPER NAČRTNO SLABI Z NAMENOM PRODAJE!

Konec leta 2017 smo bili v Luki Koper priča politični menjavi uprave, ki je kljub neprestanim pritiskom in metanjem polen pod noge s strani lobistov, ene ali druge agencije, ministrstva, holdinga ali drugega zaviralnega organa pod nadzorom politike, dosegala dobre poslovne rezultate. Indeksi rasti pretovora so bili vsako leto višji in so presegali zastavljene plane. Če se je odstavljena uprava soočala s pritiski strank, ki so želele povečati pretovor in prisotnost v koprskem pristanišču, trenutna uprava ni zmožna zadržati niti obstoječih poslov, kaj šele pridobiti nove. 

Lansko poslovno leto je sicer bilo uspešno, kar gre pripisati predvsem že ustaljenim poslom. Prava slika se kaže v letu 2019, ko Luka Koper beleži padec prometa na vseh terminalih, razen na terminalu za tekoče tovore. Sodeč po javno objavljenih rezultatih poslovanja, je v prvih devetih mesecih v primerjavi z enakim obdobju lani pretovor na generalnih tovorih padel za 14 %, na terminalu za avtomobile za 12 %, na terminalu za razsute in sipke tovore za 5 %, na kontejnerskemu terminalu pa za 1 %.

Ob tem je pomembno vedeti, da oba kontejnerska terminala v neposredni sosedščini beležita rast pretovora: v Rijeki za okrog 15 %, v Trstu pa okoli 10 %, in to kljub temu, da so v številnih vidikih slabši od nas. Koprsko pristanišče namreč razpolaga s sodobnejšo opremo in infrastrukturo, naše pomorske in zaledne povezave so za stranke boljše in bolj privlačne. Za nameček je pot preko Trsta za ladjarje dražja kot pa preko Kopra. 

Zavedajoč se pomena ohranjanja konkurenčnosti pristanišča, ki slovi kot najboljši servis za ladjarje in druge stranke v severnem Jadranu, smo delavci Luke Koper tudi letos podirali rekorde, s tem, da smo ponovno povečali kakovost svojega dela in produktivnost – tudi ta je višja kot pri sosedih. Vse to nam je uspelo doseči v neinovativnem in nespodbudnem delovnem okolju, kjer je delavec – žal – v pogledu uprave družbe še vedno viden predvsem kot “strošek” v procesu. Delavci Luke Koper dobro vemo, kaj pomeni biti najboljši in kaj vse je potrebno, da se ta status ohrani. Trdo delo, solidarnost, požrtvovalnost in pripadnost podjetju so le nekatere izmed vrednot, ki jim dnevno sledimo, da bi še dolgo ostali “najboljše pristanišče v severnem Jadranu”.

Kaj pa politično nastavljeni “managerji”?

Ta uprava je svoj neslaven vzpon pričela z neuspešnim dajanjem odpovedi skladiščniku. Poskušala je uničiti organizirano delavsko gibanje v Luki (Sindikat žerjavistov pomorskih dejavnosti Luka Koper), zatem pa je pohod po našem pristanišču nadaljevala tako, da je na ključna delovna mesta v družbi nastavila pretežno zunanje kadre, ki so naše pristanišče videli le po poročilih ali z daljnogledom ter o pristaniškem poslu in kulturi ne vedo nič ali pa še manj od tega. Nekateri nastavljenci so bili izstreljeni med vodilne kadre v Luki Koper, ne da bi pred tem imeli samo en dan kakršnih koli vodilnih ali vodstvenih izkušenj; imamo celo primer kadrovanja na strokovno vodstveno delovno mesto brez najmanjše delovne izkušnje na področju, ki je ključnega pomena za prihodnost družbe. Danes so jasno vidni rezultati škodljivega kadrovanja, pri katerem ima največji vpliv predsednik uprave. Tako kadrovanje in nezmožnost fokusiranja na prave probleme s strani uprave sta nas pripeljala  do točke, ko v pristanišču prvič po letu 2009 beležimo občuten padec pretovora, kljub temu, da smo bili v tistem obdobju sredi najhujše svetovne gospodarske in finančne krize v zadnjih desetletjih. Medtem pa država in gospodarsko okolje beležijo gospodarsko rast, prav tako rast beležijo konkurenčna pristanišča.  

Prepogoste politične menjave vodstev Luke Koper, kakršna je bila tudi leta 2017, so oslabile kadrovski potencial znotraj podjetja. Sistematično uničevanje osebne integritete in poniževanje srednjega in višjega vodstvenega kadra, dolgoletnih luških sodelavcev, ki jih trenutni predsednik uprave celo javno označuje za nesposobne in nekompetentne, je povzročilo prisilni ali samostojni odhod mnogih, ki so koprsko pristanišče zapisali med najuspešnejša v Evropi in so bili hkrati tisti, ki so predstavljali  potenciale za poznejše zasedanje najvišjih vodstvenih položajev v podjetju, saj se je pristaniškega posla moč naučiti le v pristanišču, ne pa na železnicah ali pa v prodajalnah naftnih derivatov.

Take politične menjave se ne dogajajo naključno. So posledica mačehovskega odnosa Ljubljane do – za politiko – periferije oziroma province, kamor sodi tudi slovenska Istra in z njo tudi Luka Koper, ki je kot zadnje še delujoče in uspešno večje podjetje v regiji trn v peti te iste politike. Kot vemo, so prav ta Luka Koper in še zadnje uspešne zgodbe v Istri najbolj zaželene trofeje, do katerih želi priti centralna politika. Poglejmo samo primere “hotelov” ali Vinakopra, kjer se lobisti in politiki v ozadju koljejo, da bi jih tako ali drugače oslabili in privatizirali. 

Če takemu odnosu vodstvenih struktur v državi dodamo še pohlep in pokvarjenost, ki se prek politike napajajo tako v Luki Koper kot v ostalih državnih podjetjih, dobimo rezultat Adrie Airways. Politika najprej uspe uničiti uspešno državno podjetje, nato prične z branjem kozjih molitvic o nujnosti privatizacije pod krinko iskanja “strateškega partnerja”, zatem podjetje proda tujcem za sramotno nizek znesek, kateremu davkoplačevalci dodamo “državni vložek” ali “odpis dolgov”, nekaj let kasneje pa to isto podjetje pristane v stečaju, iz katerega se premoženje nato brez vidnih sledi z močnim diskontom znajde v bilancah podjetij v davčnih oazah, ki so tako ali drugače povezana z našo “elito”. 

Isti igralci, ki so sodelovali pri uničevanju podjetja Adria Airways, pred njo pa še v številnih drugih t. i. zgodbah o uspehu, in več sto ljudi pustili na cesti, sedaj ljudstvu po medijskih kanalih solijo pamet, visoko moralizirajo in se igrajo odrešenike. Krvniki gospodarstva in s tem lastnega naroda, kot so Jazbec, Glavina, Počivalšek, Cerar in njim podobni, bi morali sedeti na zatožnih klopeh slovenskih sodišč in ne pametovati slovenskemu narodu po televizijskih oddajah, v parlamentu ali pa še huje, da to počnejo iz pozicije ministra oziroma podpredsednika Vlade Republike Slovenije ali visoko profiliranih funkcijah raznih holdingov, agencij ali upravljavskih družb.

Najverjetneje se v primeru Luke Koper danes nahajamo sredi prvega procesa, to je slabitve podjetja – poteze trenutne uprave bi lahko označili kot sabotažo, saj počne vse drugo namesto, da bi se ukvarjala s pristaniškim poslom in s pridobivanjem novih strank. Očiten primer je dogajanje v Sežani, kjer bodo, po poročanju Primorskih novic tujci zgradili mega logistični center. To je le še ena od mnogih zamujenih poslovnih priložnosti Luke Koper, ki bi lahko potom sežanske hčerinske družbe Adria Terminali na svoji Orleški gmajni izpeljala tovrstno investicijo. 

Če bo uvodno dejanje uspešno opravljeno, se bo začelo razglabljati o nujnosti vstopa strateških partnerjev, spremembi poslovnega modela, odprtju koncesijske pogodbe in še kaj bi se našlo. Istočasno je seveda prisotna sla po uničenju delavskega gibanja in znižanju naših plač, svojo nesposobnost pridobivanja novih poslov pa bodo vodilni skušali opravičiti z znižanjem stroškov dela. Morda jim bo v pomoč v bližnji prihodnosti priskočila celo kriza in bo pritisk na delavstvo še toliko večji. Vendar delavci nismo krivi za njihovo nesposobnost in umetno ustvarjene ali namišljene krize, zato bo še bolj pomembna naša solidarnost, enotnost in odločnost, s katerimi že vrsto let uspešno ščitimo naše podjetje, službe, blaginjo naših družin in domačega kraja. Vse prepogosto se v ljubljanskih krogih sliši, da so plače v Luki Koper previsoke ter da jih je potrebno znižati, zato bomo v prihajajočem obdobju delavci Luke Koper imeli spet priliko dokazati našo enotnost in odločnost, da obvarujemo naše podjetje in izborjene pravice! Od naših pravic in podjetja ne živijo le naše družine, ampak širša skupnost in celotna primorska regija!

Koper, 23. oktober 2019


(c)2012-2019 Sindikat žerjavistov pomorskih dejavnosti Old Paper by ThunderThemes.net